Kletne prostore v številnih visokopritličnih stanovanjskih hišah bi bilo mogoče, kljub dotrajani hidroizolaciji in pomanjkljivi toplotni izolaciji, urediti za bivanje. V prejšnji številki smo pisali o pogojih, ki morajo biti za to izpolnjeni, tokrat pa podrobneje opisujemo priporočljivo izvedbo sanacije, ki obsega tako hidro- kot termoizolacijske ukrepe.

Mogoče so tudi druge izvedbe, npr. z injektiranjem zidu tik nad temeljem v višini približno pol metra. Injektiranje se izvede z zunanje in notranje strani. V zid se zavrtajo poševne luknje, v katere se nalijejo posebni preparati (silikonske emulzije), ki prodrejo v pore zidu in po določenem času ob reakciji z zrakom otrdijo, tako da se v zidu ustvari vlago neprepusten sloj. Pri teh izvedbah, ki so najbolj primerne za opečne zidove, je treba injektirani zid pustiti odprt dalj časa, da steče potrebna kemična reakcija silikona in kisika in da se zid sam osuši. V zadnjem času je znano tudi izsuševanje zidov z elektroosmozo (elektromagnetno valovanje), ki je primernejše za preprečevanje kapilarnega dviga vlage pri starejših kulturnozgodovinskih objektih (masivni zidovi). Potreben je stalen priklop na napetost, ki proizvaja ustrezno valovanje, kar pa v stanovanjskih predelih ni ravno priporočljivo. Učinki elektroosmoze pri preprečevanju dvigovanja kapilarne vlage na dolgi rok in njeni morebitni stranski učinki niso dokončno potrjeni.

Zaščita hidroizolacije je hkrati toplotna izolacija

V nadaljevanju na zunanji strani odstranimo ostanke stare vertikalne hidroizolacije na zidovih, očistimo zid in temelj do trdne podlage, po potrebi izvedemo izravnavo s cementno malto. Na očiščeno in suho zunanjo površino zidu nanesemo hidroizolacijo v potrebnih slojih, od osnovnega premaza do namestitve varjenih hidroizolacijskih trakov ali druge ustrezne izvedbe. Poskrbeti moramo, da je natančno in predvsem tesno izveden stik vertikalne s horizontalno izolacijo. Hidroizolacijo zaključimo vsaj 30 cm nad predvideno višino terena po končanih delih.

Čez vertikalno hidroizolacijo namestimo zaščito hidroizolacije pred mehanskimi poškodbami, in sicer ekstrudirani polistiren ali drug podoben vodoodporen material v debelini vsaj 10 cm (priporočljivo v debelini 15 cm), po vsej višini, od dna temelja do vrha hidroizolacije. Zaščita hidroizolacije je sočas­no tudi toplotna izolacija.

Drenažne cevi in nasutje

Na dno izkopa, v višino pod dnom temelja, okrog objekta položimo drenažne cevi v naklonu proti iztoku drenažne vode. Kjer je meteorne ali talne vode v predelu temeljev več, je morda potrebna tudi drenaža s površin pod samim objektom. Iztok drenažne vode, če je mogoče, speljemo v ponikovalnico, ki jo zgradimo v ta namen, običajno – po potrebi s prečrpavanjem – pa v meteor­no kanalizacijo. Drenažno cev zaščitimo z gradbenim filcem proti zamašitvi z blatom in izkop zasujemo. Predel ob objektu, nad drenažno cevjo, v širini približno pol metra, zasujemo z drenažnim nasutjem (grobi prodec), ki prepušča meteorno vodo do drenaže, preostali del izkopa pa lahko zasujemo z izkopanim materialom, vendar ga moramo od drenaž­nega sloja prav tako ločiti s filcem. Pohodno pot ob objektu zaključimo s tlakovci ali drugo primerno obdelavo. Sloj zaščite hidroizolacije nad terenom je nastavek za nadaljevanje toplotne izolacije cokla in fasade.

Izsuševanje zidov, hidrofobni omet

Sočasno z deli zunaj lahko nekatere posege izvajamo tudi v notranjosti. Pred nadaljevanjem del znotraj je treba poskrbeti za temeljito čiščenje in izsuševanje navlaženih zidov (s prepihom v poletnem času, s toplim zrakom, razvlaževalci …). Ko so zidovi suhi, obnovimo odstranjeni omet, kar izvedemo s hidrofobnim sušilnim ometom, ki zagotav­lja, da se tudi pozneje morebitna vlaga še vedno lahko izsušuje v prostor in se ne more zadrževati v ometu.

Preverimo, v kakšnem stanju je horizontalna hidroizolacija pod tlaki in zidovi. Pod tlaki jo obnovimo z enim ali dvema varjenima bitumenskima trakovoma ali drugim ustreznim hidroizolacijskim materialom. Posebno pozornost je treba nameniti stiku s hidroizolacijo med temeljem in zidom.

Inštalacijski razvodi s stropa v tla

Če se zaradi dotrajanosti odločimo za zamen­javo hidroizolacije na temeljih, pod nosilnimi zidovi, najprej opravimo to in šele potem polagamo hidroizolacijo pod tlaki kletnega prostora. Pred tem poskrbimo za izvedbo morebitnega inštalacijskega razvoda pod tlaki. Na obnovljeno hidroizolacijo položimo talno toplotno izolacijo iz ekstrudiranega polistirena ali podobnega vlagoodpornega materiala v debelini vsaj 10 cm (bolje 15 cm) z izdelavo nosilnega in finalnega tlaka v mokri ali suhi izvedbi. Če se bomo odločili za talno ogrevanje, kar je zaradi ugodne razporeditve toplote po prostoru zelo priporočljivo, je treba v tej fazi že vgraditi razvod talnega gretja. Za finalno obdelavo notranjih zidov, v katerih se še vedno lahko zadržuje del vlage, uporabimo naravne paroprepustne barve, najbolje na osnovi apna.

Omeniti je treba, da s temi posegi izgubimo vlažno kletno shrambo – v posameznem prostoru sicer lahko izpustimo horizontalno hidro- in termoizolacijo ter tlak, vendar s tem tvegamo, da bomo imeli v na novo pridobljenem stanovanjskem predelu vir vlage oziroma šibko točko brez potrebne izolacije.

Če je doslej razvod napeljav (ogrevanje, kanalizacija, vodovod …) potekal pod stropom kleti, moramo poskrbeti za ustrezno prestavitev teh vodov, saj si verjetno nihče ne želi imeti pod stropom bivalnega prostora obešenih cevi, iz katerih se občasno širijo še neprijetni zvoki. Napeljave večinoma prestavimo v tla, pred polaganjem hidro- in termoizolacije. Če je globina kanalizacije pod nivojem priključka na zunanjo kanalizacijo, moramo urediti tudi prečrpavanje odpadnih vod (betonski zbirni jašek s potopno črpalko).